Uprizoritev Misterij sove na podlagi predstave Sovji grad, ki jo je leta 1936 ustvaril utemeljitelj lutkarstva na slovenskem Milan Klemenčič, se v režiji francoskega režiserja Renauda Herbina in koprodukciji Lutkovnega gledališča Ljubljana ter TJP – Centre Dramatique National d’Alsace vzpostavlja kot ena uspešnejših predstav zadnjih dveh let, kar sta potrdili tudi posebni nagradi za dramaturgijo in rekontekstualizacijo uprizoritve na 10. Bienalu lutkovnih ustvarjalcev Slovenije.
Uprizoritev se z moderno tehnologijo vrača h koreninam lutkarstva na Slovenskem, hkrati pa ga reflektira z odstiranjem (tudi fizičnih, materialnih) plasti gledališča in iskanjem novih, drugačnih pogledov – tudi dobesedno, s kamerami postavljenimi ob in v samo dogajanje, sceno. S tem odstiranjem prevprašuje moč in magijo gledališča, ga razkrinkava, hkrati pa ga dela še bolj intrigantnega, ko gledalci pokukamo v zapleten večplastni sistem za kuliso – ko opazujemo vse majhne gibe igralcev/animatorjev, tehniško ekipo v ozadju in fizične plasti odra. Odkrivanje se dobesedno širi v vse smeri, saj se scena razmakne, razplasti. Tako vidimo nekakšen prerez odra in dogajanja na njem, ki se širi v višino, kjer vidimo animatorja, kako upravljata z marionetami, in globino, kjer vidimo tehnično ekipo. Hkrati predstava s pomočjo majhnih kamer išče kadre, ki odpirajo nove poglede in pomene. Na steno projicirani posnetki nam ponujajo uvide v zasebno življenje lutk, ki jih gledalci, kljub temu da se lahko prosto sprehajamo med razplasteno sceno, ne moremo ujeti. S tem se odpirajo novi pomeni in izkušnja »kukanja« v zasebnost misterioznega sveta, ki ravno zaradi teh kadrov deluje še bolj živ in bolj verjeten. Paradoksalno se odrska iluzija resničnosti krepi z razstavljanjem in razkrinkavanjem.
Tako se moč lutk ne zmanjša, kljub temu, da vidimo animatorja (Maja Kunšič in Iztok Lužar), kako manipulirata z njimi, da spremljamo njuno zapleteno koreografijo, gibanje med manipulacijo lutk, scene in govora. Ob tem animatorja presegata svojo vlogo manipulacije lutk in vstopita v komunikacijo z njimi, Iztok Lužar tako ob določenih trenutkih prevzame vlogo svoje lutke in sam postane sova oziroma Viteza Čukolova. Njegova velikost v primerjavi z miniaturnimi lutkami, s katerimi se pogovarja podkrepi moč lika sove, njegovo pozicijo nad drugimi. Hkrati pa se, ko se vrnemo v animacijo, odstira nemoč (človeških) lutk, katerih življenje je popolnoma prepuščeno volji animatorja – nekoga nad njimi (dobesedno in metaforično).
Svet lutk, ki s prikazovanjem pohlepa, odvisnosti in delirija v sobi polni belega perja, na moč spominja na današnji svet, se vzpostavlja prek precizno izvedene animacije, ki odkriva nove, netipične načine gibanja lutk (kot je recimo hoja po stropu z glavo navzdol), subtilne svetlobe, ki izhaja iz več virov, umeščenih tudi v samo sceno ter glasbo, ki balansira med petimi songi ter zvočnimi efekti groma. Slednji prav tako izhajajo iz same scene, gledalci pa lahko vidimo tresenje pločevine oziroma grmenje. Na sceni pravzaprav ni nobenega neizrabljenega kotička, saj jo zapolnjujejo tako lutke kot animatorja oziroma igralca. Predstava sama pa nas vabi, da se potopimo v plasti in delirij gledališča.
Klara Drnovšek Solina
Foto: http://www.lgl.si
lutkovnibienale2019.wordpress.com 