Balkanski Gatsby

Glasbena podlaga k branju: http://youtu.be/VdQvhQg1nkY

Magistrski študent smeri Igra z lutko na UL AGRFT Voranc Boh se je na letošnji ediciji bienala predstavil s produkcijo Ko umrem, sem srečen, ki je nastala po motivih zgodbe Avgust Hermana Hesseja. Uprizoritev preizprašuje etiko in načela v današnjem svetu, projicirana skozi mladega Avgusta, ki mu boter ob rojstvu podari ljubezen vseh ljudi. Avgust posledično postaja vse plehkejši, zagledan sam vase in na sploh slab človek, kar kulminira v točki, ko končno občuti zavrnitev, ki ga pripelje do samomora.

Boh ta skorajda gatsbyjevski lik predstavi skozi plasiranje dveh sfer življenja – tiste za zaprtimi vrati in tiste v javnosti – ki se enakovredno in izmenično pojavljata skozi celotno uprizoritev. Prehod med njima je nakazan z masko belega zajčka, ki si jo Boh nadene vsakič, ko vstopi v javni svet, torej tisti svet, v katerem je vedno ljubljen in zato razvraten. Maska zbudi močno asociacijo na močno simbolno vrednost belega zajca v (angleško govoreči) zabavljaški kulturi 21. stoletja.

BELI ZAJČEK

  1. Mistična figura v literaturi, ki pelje v svet psiholoških odkritij; večinoma je povezan z uporabo psihedeličnih drog in hipnoze. Sledi belemu zajčku.
  2. Kokain.
  3. Oseba, katere prisotnost na dogodku je razlog za tvojo udeležbo na taistem dogodku. Ona je moj beli zajček.

Maska belega zajčka je vpeta v prav tako asociativen prostor (scenografija Katarina Majcen), ki na prvi pogled spomni na razmetano otroško sobo, v kateri je odrasel najstnik. Miza je nastlana z različnimi starimi igračami, ob njih pa stoji šiša ter kup toaletnega papirja, ki ga Avgust uporablja za masturbacijske akcije ob pogledu na svoj obraz v ogledalu. Ob vratih se nam tekom predstave razkriva gigantsko plastično korenje, ki dopolni celotno scenografijo do točke, ko se dvigne nad idejo samo otroške sobe in zaplava v trash estetiki popa.

Boh v tem prostoru suvereno animira razmetane igrače in druge objekte (npr. vrečko čipsa, ogledalo …) ter slika podobo propadajočega Avgusta. Med izstopajočimi prizori so zagotovo tisti, v katerih definira odnos do matere, ki je v tem primeru majhno ogledalo. V teh prizorih Boh uspe Avgustu (majhen zlati Oscar kipec z napisom “VORANC BOH GLAVNI IGRALEC”) vnesti nekaj nežnosti in simpatije, ki ju nato brutalno prekinja z vstopi v svet zabave in množic, kjer se izgubi vsak čut za spoštovanje in dobrosrčnost. V teh prizorih Boh izkorišča poznane trap pesmi za pridobivanje atmosfere klubov in dodatnih komičnih momentov v že tako dokaj humorni uprizoritvi. Velik del prav te komike pa doprinese izvirna uporaba in animacija nekaterih objektov, kot je na primer vrečka čipsa, katere vsebina je lahko prigrizek, prstan ali množica ljudi.

Uprizoritev se osredotoča na raziskovanje posameznika, česar se loti preko umeščanja v različne situacije, pa naj si bodo del osebnega ali javnega življenja. V tem raziskovanju se definira tudi misel na metaforo maske, ki jo ljudje nosimo v interakciji z drugimi ljudmi. Le da Avgust tega ne počne, ker želi biti ljubljen, ampak ker je ljubljen od vseh. Njegova maska ni maska, ki bi ga izboljšala, ampak maska, ki mu omogoča pobeg od slabe vesti in krivde, s katero se zbudi po vsaki noči izživljanja nad drugimi.

Boh s svojo igro in animacijo objektov prepričljivo pričara ta svet, hkrati pa jasno pokaže, da to ni nekaj oddaljenega, ampak je to točno ta svet, v katerem smo se znašli tudi mi sami. Pri tem pa ni moralističen, saj v to kolesje umesti tudi sebe, na kar nas stalno opozarja ravno prej omenjeni zapis na zlatem kipcu, ki pooseblja Avgusta.

Benjamin Zajc


Foto: Anže Virant