Črni kot oglje, beli kot moka

V leglu belih muckov se belim staršem, ki imajo bele starše in stare starše in tete in strice in sestre in brate in … skoti črn muc. Črn kot oglje v družini belih kot moka. Predstava, uvrščena v tekmovalni program 10. bienala lutkovnih ustvarjalcev Slovenije, približuje temo različnosti (in enakopravnosti) enim najmlajših obiskovalcev gledališča – otrokom starim dve leti ali več.

Temo predstavlja skladno s starostno omejitvijo na nežen način, brez velikih čustvenih pretresov in napetih suspenzov. Materiali lutk delujejo prijetno, nežno, scena pa je črno-belim lutkam kontrastno raznobarvna in igriva. Vpetost lutk v konstrukcijo (sceno je izdelal Gorazd Rajh) vrtečih obročev, »tobogana« in »košar« ustvarja dinamiko predstave. Prek igre muckov med obroči, v »kleti« ali na »dvorišču« (lutke je izdelala Marina Hrovatin) spoznavamo njihov svet, na moč podoben svetu otroških mladičev. Ta svet načeloma ne diskriminira črnega muca, se pa ta vseeno zave svoje drugačnosti, ko ga zaradi teme ne najdejo v temni kleti. Družina se mu skuša približati in prilagoditi, postati enaka njemu, vendar je končna rešitev, ki jo predstava ponudi, mešanje lastnosti enih in drugih, črnega in belega. Celotna družina se preobrazi v progaste, črno-bele muce … Razen enega, ki je pikast. Simbolno sprejemanje lastnosti drugih in dajanje lastnih s pripetljajem pik hudomušno opozarja na to, da uniformiranost in popolna enakost nista mogoči, vendar je to v redu in normalno.

Uprizoritev v režiji in izvedbi Katje Povše ter Irene Rajh je nastala na podlagi knjižne predloge Clauda Avelinea. Z diskriminacijo se spopada še preden se ta pri otrocih najbrž sploh pojavi (če imamo v mislih 2- ali 3-letnike). Njihovo pozornost pritegnejo mačje vragolije na odru, sicer pa predstava v samem prikazovanju teme drugačnosti ne odstopa od običajnih načinov. Tako se drugačnost tudi tu prikazuje predvsem kot vizualna drugačnost, ne pa recimo karakterna. Drugačnosti torej ne raziskuje, ampak jo generično predstavlja v okvirih tematiziranja diskriminacije.

Klara Drnovšek Solina